Vključevanje lokalnih in ekoloških živil v prehrano otrok v vrtcih in šolah je cilj, ki ga podpirajo tako vzgojno-izobraževalni zavodi (VIZ) kot tudi zdravstvena stroka, starši in slovenski pridelovalci hrane. Kakovostna, varna, sezonska in lokalna hrana je pomembna za zdravje otrok, razvoj prehranske pismenosti in tudi za dolgoročno podporo slovenskemu kmetijstvu.
Prav zato je pomembno, da je nastal praktični vodnik Kako do več lokalnih ekoloških živil na jedilnikih v vzgojno-izobraževalnih zavodih [1]. Spodbudne so tudi napovedi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) o novih projektih za povezovanje slovenskih kmetov in javnih zavodov v enotnejšo prehransko verigo [2]. Brez stabilnejše domače ponudbe, ustreznih finančnih spodbud in boljšega povezovanja med pridelovalci ter VIZ, večjih premikov ni mogoče pričakovati.
Javno naročanje kot osrednja zahteva pri naročanju živil
V javnosti je pogosto prisotno prepričanje, da sistem javnega naročanja temelji predvsem na iskanju najnižje cene, kar ne drži. Za pripravo obrokov v VIZ imajo kuharji v povprečju na voljo med 600 in 750 različnih živil, ki jih je potrebno vključiti v predračunske obrazce javnega naročila. Organizatorji prehrane zato pri pripravi razpisne dokumentacije veliko strokovnega znanja namenjajo določanju kakovostnih meril, razvrščanju posameznih živil v sklope javnega naročila ter oblikovanju izločenih sklopov, ki omogočajo lažje vključevanje ponudnikov iz kratkih dobavnih verig.
Ponudniki nato oddajajo ponudbe za posamezne sklope živil in se pogodbeno zavežejo k redni dobavi živil dogovorjene kakovosti. Namen javnega naročanja je torej predvsem zagotavljanje zanesljive dobave živil zahtevane kakovosti po vnaprej dogovorjenih cenah.
Tudi pri vključevanju lokalnih živil v izločene sklope morajo VIZ upoštevati enaka pravila in zahteve javnega naročanja kot pri vseh ostalih živilih. Pri tem je pomembno upoštevati, da lokalno poreklo samo po sebi ne predstavlja sheme kakovosti, zato se lokalno pridelana konvencionalna živila v postopkih javnega naročanja obravnavajo enako kot ostala konvencionalno pridelana živila.
Pravila javnega naročanja hkrati določajo, da istovrstnih živil ni dovoljeno podvajati v različnih sklopih. Če je v splošni popis vključena konvencionalno pridelana solata, je ni mogoče hkrati vključiti še v izločen sklop zgolj zato, ker gre za lokalno pridelano živilo. Dopustno pa je, da se v osrednji popis vključi konvencionalno pridelana solata, v izločen sklop pa solata iz ene izmed priznanih shem kakovosti.
Zakaj torej konvencionalno pridelane lokalne solate ne bi vključili v izločene sklope in s tem dodatno podprli slovenskih kmetov? Razlog je predvsem zagotavljanje stalne in zanesljive dobave živil. Ob koncu posamezne sezone se namreč pogosto zgodi, da določenih slovenskih živil ni več mogoče zagotavljati v potrebnih količinah, organizirana prehrana otrok pa mora potekati nemoteno vsak dan. Prav zaradi tega imajo veletrgovci v trenutnem sistemu pomembno vlogo, saj lahko zaradi širše nabavne mreže bistveno lažje zagotavljajo stalno dobavo skozi celotno obdobje naročila. Tveganje za motnje v oskrbi je pri manjših lokalnih dobavnih verigah v trenutnih razmerah še vedno precejšnje.
Razlikovanje med lokalnimi, ekološkimi in živili iz shem kakovosti
Za razumevanje možnosti in omejitev pri javnem naročanju je pomembno razlikovati med tremi pojmi, ki se v javnih razpravah pogosto prekrivajo: lokalno živilo, živilo iz shem kakovosti in ekološko živilo.
Lokalno živilo pomeni predvsem geografsko bližino pridelave oziroma krajšo dobavno verigo. V Sloveniji zaradi majhnosti države med lokalna živila praviloma uvrščamo vsa živila slovenskega izvora. Ta so lahko pridelana na konvencionalen način ali pa skladno z zahtevami različnih nacionalnih oziroma evropskih shem kakovosti. Med nacionalne sheme sodijo na primer integrirana pridelava, višja kakovost in izbrana kakovost, med evropske pa zaščitena označba porekla, zaščitena geografska označba ter ekološka pridelava.
Vse sheme kakovosti niso vezane na slovenski izvor. Medtem ko nekatere nacionalne sheme kakovosti vključujejo tudi zahteve glede porekla in s tem podpirajo slovensko pridelavo, ekološka pridelava kot evropska shema kakovosti pa sama po sebi še ne pomeni, da je živilo slovenskega izvora. Zato se lahko v praksi večkrat zgodi, da VIZ višje deleže ekoloških živil dosegajo tudi z vključevanjem ekoloških živil iz drugih držav EU ali tretjih držav, kot so na primer ekološke banane.
Če lokalno živilo ni vključeno v eno izmed priznanih shem kakovosti, se v postopkih javnega naročanja obravnava enako kot ostala konvencionalno pridelana živila iz drugih držav EU. Izraz »lokalno ekološko živilo« se sicer pogosto uporablja kot cilj, vendar ne predstavlja samostojne uradne sheme kakovosti. Prav zato morajo biti naročniki pri pripravi javnih naročil zelo previdni. Neposredno favoriziranje slovenskega ali lokalnega porekla je pravno občutljivo, saj sistem javnega naročanja temelji na enakopravni obravnavi ponudnikov in prepovedi omejevanja konkurence (73.člen ZJN).
> Visoki deleži ekoloških živil zahtevajo dodatno sistemsko podporo
Primeri dobrih praks iz vodnika[1] pomembno kažejo, da so premiki mogoči, vendar jih je treba razumeti tudi v njihovem dejanskem okviru. To še posebej velja za primere vključevanja ekoloških živil v okviru Sheme šolskega sadja in zelenjave [3], ki predstavlja ločen, dodatno finančno podprt sistem in ni del rednega javnega naročanja organizirane prehrane v VIZ.
Na spodnji sliki je prikazan primer šole z visokim deležem lokalnih ekoloških živil. Takšen delež je mogoče doseči tudi zato, ker nabava sadja in zelenjave v okviru Sheme šolskega sadja in zelenjave ni del rednega javnega naročila organizirane prehrane, ampak omogoča neposredno vključevanje slovenskih pridelovalcev. Prav širitev podobnih shem na vrtce in srednje šole bi bila lahko eden izmed najbolj učinkovitih načinov za postopno povečanje deleža lokalnih živil, živil iz shem kakovosti in ekoloških lokalnih živil v VIZ.
Vir: Praktični Vodnik [1]
Zakaj delež lokalnih živil v VIZ ni višji?
Če na vključevanje lokalnih in ekoloških živil pogledamo predvsem z vidika rednega javnega naročanja po določilih ZJN in ne ločeno financirane Sheme šolskega sadja in zelenjave, postane hitro jasno, da VIZ pri nabavi omejuje predvsem dejstvo, da mora sistem vsak dan zagotavljati neprekinjeno, cenovno vzdržno in logistično usklajeno prehrano za vse otroke. Prav zato organizirana prehrana ne more temeljiti zgolj na želji po več lokalnih in ekoloških lokalnih živilih, ampak predvsem na dejanski sposobnosti trga, da takšna živila zagotavlja v zadostnih količinah in skozi celotno obdobje dobave.
V trenutnih razmerah slovenska ponudba pri številnih skupinah živil, predvsem sadju in zelenjavi, ne more zagotavljati takšne stabilnost sistema. Dodatno omejitev predstavlja tudi samo javno naročanje, saj to ne dopušča neposrednega favoriziranja slovenskega porekla.
Pri razpravah o večjem deležu lokalnih ekoloških živil se pogosto premalo govori tudi o dejanskih finančnih okvirjih organizirane prehrane v VIZ. Sredstva, namenjena nabavi živil, so omejena, razlike v cenah med posameznimi lokalnimi ekološkimi živili in ekološkimi živili iz uvoza pa so lahko precejšnje. Ob tem se postavlja tudi strokovno vprašanje sorazmernosti. Lokalno ekološko živilo je z vidika trajnosti in podpore domačemu okolju vsekakor pomembna vrednost, vendar mora sistem hkrati zagotavljati cenovno vzdržno prehrano za vse otroke vsak dan. Brez dodatnih finančnih virov zato visokih deležev lokalnih ekoloških živil v trenutnih razmerah ni mogoče pričakovati zgolj od VIZ.
Dokler ne bo širše mreže domačih ponudnikov, večje in stabilnejše domače proizvodnje ter močnejše sistemske podpore države, se bo povečevanje deleža lokalnih in ekoloških lokalnih živil odvijalo počasnejše, kot si vsi želimo.
Brez konkretnih spodbud premika ne bo
Če želimo, da bodo vrtci in šole lahko v praksi vključevali več lokalnih in ekoloških živil, potem samo priporočila ne bodo dovolj. Tudi najbolj ambiciozni VIZ brez širše sistemske podpore teh ciljev dolgoročno ne morejo dosegati sami.
Med ukrepi, ki bi lahko prve pomembnejše premike omogočili že v kratkem času, se posebej ponujajo:
• več spodbud slovenskim kmetom za vključevanje v ekološko pridelavo in druge sheme kakovosti,
• širitev Sheme šolskega sadja in zelenjave tudi na vrtce in srednje šole,
• bolj organizirane lokalne dobavne verige in logistična podpora za manjše pridelovalce,
• pregledne evidence ponudnikov, ki lahko dejansko zagotavljajo dobavo za VIZ.
Če želimo dolgoročno povečati delež lokalnih in ekoloških živil v VIZ, bo treba bistveno bolje povezati cilje prehranske politike z dejanskimi možnostmi slovenske pridelave in organizirane prehrane. Brez stabilnejše domače ponudbe, močnejše podpore pridelovalcem in dodatnih finančnih spodbud v VIZ bodo pričakovanja še naprej presegala možnosti izvedbe v praksi.
Reference
- Buzeti, T., Bastič, P., Brankovič, U. in Cerovšek, M., Kako do več lokalnih ekoloških živil na jedilnikih v vzgojno-izobraževalnih zavodih: praktični vodnik. 2026, Institut Jožef Stefan, Raziskovalno-razvojni center Pomurje.: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MKGP/PODROCJA/KMETIJSTVO/Ekolosko_kmetovanje/Vodnik_Ekoloska-zivila/Vodnik_ekoloska_zivila_VIZ_koncni.pdf.
- MKGP. Začenjamo projekt, ki bo povezal slovenske kmete in javne zavode v enotno prehransko verigo. 2025 [cited 2026 15.5.]; Available from: https://www.gov.si/novice/2026-02-24-zacenjamo-projekt-ki-bo-povezal-slovenske-kmete-in-javne-zavode-v-enotno-prehransko-verigo/.
- Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja: Šolska shema sadja, zelenjave in mleka. Dosegljivo: https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/solska-shema sadja-zelenjave-in-mleka/